Pod laskoj pljushevogo pleda

"Mne nravitsja, chto vy bolny ne mnoj...", "Uzh skolko ikh upalo v etu bezdnu...", "Pod laskoj pljushevogo pleda..." - blagodarja kinematografu eti i mnogie drugie stikhi stali izvestny shirokomu chitatelju. Poezija Tsvetaevoj otlichaetsja nepovtorimymi zhenskimi intonatsijami, "ochen russkim govorom", kak utverzhdali sovremenniki. To napevnye, to stremitelnye; to zadornye, to pechalnye - ee proizvedenija ponjatny i ljubimy po sej den.